Category Archives: Clanki

BRAINSPOTTING

Brainspotting je izredno močna, usmerjena terapevtska dehnika, s pomočjo katere identificiramo, sprocesiramo in sprostimo nevrofiziološke vire emocionalne bolečine, anksioznosti, travme in ostalih simptomov. Deluje po principu usmerjanja in fokusiranja pogleda, kar v kontekstu varnega terapevtskega odnosa omogoči dostop do globokih in bolečih vsebin, ki so shranjene v telesu in možganih.

Tehnika brainspottinga nam omogoča neposreden dostop do globokih možganskih avtonomnih in limbičnih struktur (tako imenovan nagonski oz. “primitivni” del možganov, ki je izredno pomemben in aktiviran pri travmi) ter telesa in na ta način omogoča hitrejše procesiranje travmatskih doživetij.

Brainspotting je izredno močna tehnika, a je za uspeh te tehnike ključen terapevtski odnos v okviru katerega se zgodi zdravljenje.

Kaj je brainspotting?
Uvod v brainspotting
Transgeneracijska travma in brainspotting

TRAVMA IN PSIHOTERAPIJA TRAVME

Travma

Ljudje, ki so doživeli travmo velikokrat ostanejo z izredno neprijetnimi simptomi, ki jim zelo otežujejo življenje. Ti simptomi se najpogosteje kažejo kot: napadi panike, nespečnost, nočne more, tako imenovani “flashbacki” in nezmožnost koncentracije. Kljub temu, da jih človek želi umiriti in si racionalno razlaga, da je nevarnost minila, telo deluje po svoje. Zakaj je temu tako?

Narava nas je obdarila s tako imenovanim avtonomnim živčnim sistemom, ki deluje avtonomno, torej neodvisno od našega razmišljanja. Globoko v možganih leži parna možganska struktura v velikosti olive, ki se imenuje amygdala in je glavni usmerjevalec refleksnega odziva na potencialno življensko ogrožujočo situacijo. Amygdala je tista, ki glede na pretekle izkušnje prepozna nevarnost in sproži refleksni odziv “boj ali beg” ali “zamrznitev”.
Zakaj je takšen, refleksni odziv pomemben? Če na primer zakorakamo na cesto in naenkrat proti nam začne drveti avtomobil, amygdala to prepozna kot življensko ogrožujočo situacijo in sproži refleksni odziv. Tako nam omogoči, da še preden uspemo razmisliti “Aha, proti meni drvi avtomobil, zato moram hitro odskočiti”, odskočimo, saj bi bilo razmišljanje lahko usodno. Podobno se na primer zgodi, če roko nevede naslonimo na vročo ploščo na štedilniku in jo odmaknemo še preden nas zaboli.

Glede na to kako ogrožujoča je situacija se amygdala “odloči” za 2 različna odziva:
1) Boj ali beg
Če na podlagi preteklih izkušenj oceni, da je preživetje možno, aktivira tako imenovani simpatični živčni sistem, ki poveča pretok krvi v mišice, razširi pljuča in poveča pretok krvi v možgane. Na ta način opremi telo za boj ali beg.
2) Zamrznitev
Če na podlagi preteklih izkušenj amygdala oceni, da preživetje ni mogoče, aktivira tako imenovan parasimpatični živčni sistem. Ta upočasni telo in omogoči sproščanje endorfinov, telesnih opijatov, ki omilijo bolečino in tako naredijo smrt ali trpljenje znosnejše. Preko parasimpatikusa se lahko sproži tudi refleks zamrznitve, ki naredi plen za plenilca nezanimiv.

Zgoraj opisana odziva sta avtonomna oz. nezavedna in človek na njih ne more vplivati. Žrtve travmatskih doživetij imajo velikokrat težave razumeti zakaj se ob napadu niso branili. Velikokrat povedo, da “se enostavno nisem mogla niti premakniti” ali pa “da je bilo tako, kot da sem odšel nekam drugam”. V teh primerih doživljajo lahko ljudje velike občutke krivde, vendar je dejansko šlo za to, da se zaradi refleksnega odziva možganov in telesa niso mogli braniti.

Travma je za človeka izredno težka situacija in ljudje, ki so preživeli travmo, travmatsko doživetje lahko zaklenejo v predalček v globinah možganskih struktur z namenom, da nikoli več ne pridejo v stik s temi bolečimi občutji. Vendar pa ponavadi to ne gre tako gladko. Naša psiha ima namreč veliko sposobnost samozdravljenja in teži k temu, da boleče stvari izloči, tako kot želi telo izločiti tujek. tako začne z različnimi, motečimi simptomi opozarjati, da je potrebna pomoči.

Psihoterapija travme

Pri psihoterapiji travme moramo najprej priti do teh, globoko spravljenih predalov, kamor je človek zaklenil svojo travmatsko izkušnjo. Ker pa je to za človeka lahko na nekem nivoju zelo zastrašujoče je za to nujno zaupanje klienta v terapevta in dober terapevtski odnos. Šele, ko bo ranjeni del, ki je želel zaščititi človeka s tem, ko je bolečino zaklenil globoko, globoko zaupal, da bo terapevt zmogel pomagati človeku zdržati to bolečino, bo omogočil dostop do bolečih vsebin.
Pri travmi gre za tako imenovani nevrofiziološki odziv, zato je nujno da je v terapijo travme vključeno tudi telo s svojimi odzivi. Pri terapiji travme tako velikokrat pride do sproščanja napetosti iz telesa, do tresenja in ostalih telesnih odzivov, preko katerih telo lahko sprosti energijo, ki je ob doživljanju travme ostala zaklenjena v telesu.

Koliko časa traja terapija travme?
Zelo različno. Do ozdravitve lahko pride že v nekaj srečanjih, lahko pa terapija travme zahteva dolgoletno terapevtsko obravnavo. Čas trajanja terapije je med drugim odvisen od tega ali je šlo za enkratno ali ponavljajoče se travmatsko doživetje ter ali je imel človek tekom otroštva dobre odnose s starši oziroma skrbniki.

SISTEMI NOTRANJIH DRUŽIN

Človekova notranjost je zelo razgibana. Večinoma notranjost dojemamo kot enotno, v resnici pa v naši psihi živi cel kup “osebnosti” oz. delov, vsak izmed njih pa nosi pomembno, preživetveno vlogo.

{"total_effects_actions":0,"total_draw_time":165283,"layers_used":0,"effects_tried":0,"total_draw_actions":0,"total_editor_actions":{"border":0,"frame":0,"mask":0,"lensflare":0,"clipart":0,"text":6,"square_fit":0,"shape_mask":0,"callout":0},"effects_applied":0,"uid":"1D0B1CBB-90C5-42C2-9897-E73B72BAA2B0_1455788189192","width":655,"photos_added":0,"tools_used":{"tilt_shift":0,"resize":0,"adjust":0,"curves":0,"motion":0,"perspective":0,"clone":0,"crop":0,"enhance":0,"selection":0,"free_crop":0,"flip_rotate":0,"shape_crop":0,"stretch":0},"total_effects_time":0,"origin":"gallery","height":655,"total_editor_time":463030,"brushes_used":0}

Če si natančneje ogledamo sliko v članku vidimo, da našo psiho sestavljata oder in zaodrje. V sredini pa se nahaja prestol. Oder je tisti del, kamor ob določenih okoliščinah pošiljamo dele sebe, da nas predstavljajo navzven. Na primer: v obdobju šolanja in kasneje sem izoblikovala svoj “učiteljski jaz”. Tega pošljem na oder ko predavam, razlagam otrokom šolsko snov… Potem je tule na primer še “jezni jaz”. Tudi ta je zelo pomemben, saj ga pošljem na oder takrat, ko moram braniti svoje meje ali meje drugih, ki se ne morejo braniti sami.
V zaodrju se nahajajo deli, ki čakajo, da jih pošljemo na oder.
V idealnih pogojih je prestolu naš Self, pravi jaz oz. Ljubeči opazovalec (na sliki označen kot S). Self na oder po potrebi pošilja tiste naše dele, ki so za dane okoliščine potrebni. Lahko pa se zgodi, da prestol občasno ali pa kar za ves čas zasede eden izmed naših delov, o katerih sem prej pisala. Takrat izgubimo občutek Selfa in velikokrat na oder pride kakšen naš del, ki ni vedno najbolj ustrezen.

V naši notranjosti pa se nahajajo dodatni prostor in sicer prostori, kjer živijo zelo skriti deli, ki jih imenujejo “Izgnanci”. To so naši najbolj ranljivi deli, ki živijo zaklenjeni globoko v naši psihi. Tja smo jih zaklenili zato, ker nosijo preveč bolečine in težkih občutkov, zaklenili smo jih tja zato, da ne bi več čutili teh občutkov ter zato, da bi jih na nek način zavarovali, saj so ti deli izredno ranljivi. Predstavljajte si, da ti deli živijo v votlini. Vhod v votlino pa čuvajo deli, ki so ponavadi zelo agresivni oz. oddajajo zelo močno energijo. Njihova funkcija je, da ščitijo te, ranljive dele, najpogosteje pa nam ravno ti deli povzročajo težave. Ko namreč začutijo, da je ranljivi del v nevarnosti, ti stražarji zasedejo prestol naše osebnosti in na ta način zaščitijo ranljive dele.

S psihoterapijo skušamo osvoboditi te ranljive dele. Če pa hočemo to storiti, moramo najprej spoznati našo notranjo družino, naše dele in njihove odnose. Najpomembnejša stvar pri tem spoznavanju je, da krepimo odnos Ljubečega opazovalca do teh delov, ki so bili prav vsi, od prvega do zadnjega narejeni zato da nam pomagajo in nas zaščitijo. Šele takrat, ko “Stražarji” začutijo, da se jih nočemo znebiti in da smo jih sposobni sprejeti iz Ljubečega opazovalca nam začnejo toliko zaupati, da se odmaknejo z vhoda v votlino in tako dovolijo Ljubečemu opazovalcu, da iz votline pomaga ranjenemu delu, ki se je tam toliko časa skrival.

Finding your parts

Viri:
Richard C. Schwartz: Internal family systems therapy. Guilford press, 1997.
Tom Holmes, Lauri Holmes, Sharon Eckstein: Parts work: An illustrated guide to your inner life. Winged parts press, 2007.