Travma in psihoterapija travme

Travma

Ljudje, ki so doživeli travmo velikokrat ostanejo z izredno neprijetnimi simptomi, ki jim zelo otežujejo življenje. Ti simptomi se najpogosteje kažejo kot: napadi panike, nespečnost, nočne more, tako imenovani “flashbacki” in nezmožnost koncentracije. Kljub temu, da jih človek želi umiriti in si racionalno razlaga, da je nevarnost minila, telo deluje po svoje. Zakaj je temu tako?

Narava nas je obdarila s tako imenovanim avtonomnim živčnim sistemom, ki deluje avtonomno, torej neodvisno od našega razmišljanja. Globoko v možganih leži parna možganska struktura v velikosti olive, ki se imenuje amygdala in je glavni usmerjevalec refleksnega odziva na potencialno življensko ogrožujočo situacijo. Amygdala je tista, ki glede na pretekle izkušnje prepozna nevarnost in sproži refleksni odziv “boj ali beg” ali “zamrznitev”.
Zakaj je takšen, refleksni odziv pomemben? Če na primer zakorakamo na cesto in naenkrat proti nam začne drveti avtomobil, amygdala to prepozna kot življensko ogrožujočo situacijo in sproži refleksni odziv. Tako nam omogoči, da še preden uspemo razmisliti “Aha, proti meni drvi avtomobil, zato moram hitro odskočiti”, odskočimo, saj bi bilo razmišljanje lahko usodno. Podobno se na primer zgodi, če roko nevede naslonimo na vročo ploščo na štedilniku in jo odmaknemo še preden nas zaboli.

Glede na to kako ogrožujoča je situacija se amygdala “odloči” za 2 različna odziva:
1) Boj ali beg
Če na podlagi preteklih izkušenj oceni, da je preživetje možno, aktivira tako imenovani simpatični živčni sistem, ki poveča pretok krvi v mišice, razširi pljuča in poveča pretok krvi v možgane. Na ta način opremi telo za boj ali beg.
2) Zamrznitev
Če na podlagi preteklih izkušenj amygdala oceni, da preživetje ni mogoče, aktivira tako imenovan parasimpatični živčni sistem. Ta upočasni telo in omogoči sproščanje endorfinov, telesnih opijatov, ki omilijo bolečino in tako naredijo smrt ali trpljenje znosnejše. Preko parasimpatikusa se lahko sproži tudi refleks zamrznitve, ki naredi plen za plenilca nezanimiv.

Zgoraj opisana odziva sta avtonomna oz. nezavedna in človek na njih ne more vplivati. Žrtve travmatskih doživetij imajo velikokrat težave razumeti zakaj se ob napadu niso branili. Velikokrat povedo, da “se enostavno nisem mogla niti premakniti” ali pa “da je bilo tako, kot da sem odšel nekam drugam”. V teh primerih doživljajo lahko ljudje velike občutke krivde, vendar je dejansko šlo za to, da se zaradi refleksnega odziva možganov in telesa niso mogli braniti.

Travma je za človeka izredno težka situacija in ljudje, ki so preživeli travmo, travmatsko doživetje lahko zaklenejo v predalček v globinah možganskih struktur z namenom, da nikoli več ne pridejo v stik s temi bolečimi občutji. Vendar pa ponavadi to ne gre tako gladko. Naša psiha ima namreč veliko sposobnost samozdravljenja in teži k temu, da boleče stvari izloči, tako kot želi telo izločiti tujek. tako začne z različnimi, motečimi simptomi opozarjati, da je potrebna pomoči.

Psihoterapija travme

Pri psihoterapiji travme moramo najprej priti do teh, globoko spravljenih predalov, kamor je človek zaklenil svojo travmatsko izkušnjo. Ker pa je to za človeka lahko na nekem nivoju zelo zastrašujoče je za to nujno zaupanje klienta v terapevta in dober terapevtski odnos. Šele, ko bo ranjeni del, ki je želel zaščititi človeka s tem, ko je bolečino zaklenil globoko, globoko zaupal, da bo terapevt zmogel pomagati človeku zdržati to bolečino, bo omogočil dostop do bolečih vsebin.
Pri travmi gre za tako imenovani nevrofiziološki odziv, zato je nujno da je v terapijo travme vključeno tudi telo s svojimi odzivi. Pri terapiji travme tako velikokrat pride do sproščanja napetosti iz telesa, do tresenja in ostalih telesnih odzivov, preko katerih telo lahko sprosti energijo, ki je ob doživljanju travme ostala zaklenjena v telesu.

Koliko časa traja terapija travme?
Zelo različno. Do ozdravitve lahko pride že v nekaj srečanjih, lahko pa terapija travme zahteva dolgoletno terapevtsko obravnavo. Čas trajanja terapije je med drugim odvisen od tega ali je šlo za enkratno ali ponavljajoče se travmatsko doživetje ter ali je imel človek tekom otroštva dobre odnose s starši oziroma skrbniki.

Psihoterapija in svetovanje